Od koral do doma

DSCN3212In tako sva prišli do sobote, zadnjega dneva v Hurghadi.

Včerajšnji izlet na ogledovanje koral je bil zanimiv, ne toliko zaradi podvodnega sveta, ki nama ni tuj že zaradi otroških in mladostnih let, ki sva jih večinoma preživeli z masko in plavutmi v morju in z delom v malem akvariju v Rovinju, ampak je bil nov zaradi plovila, mornarjev, če jim lahko tako rečem, in gostov, ki so zasedli stole na krovu in potem v podpalubju, tako imenovanem podmorniškem delu. Spodaj je ozko in tesno, malo klavstrofobično, vendar imajo prezračevalnik, zraka torej dovolj. Velika okna drugo poleg drugega, pred njimi pa stolčki, na katere nas spustijo z zgornjega dela šele ko razložijo, kam gremo. Koralni greben je v resnici blizu, z njega se vidi ves zaliv in hoteli okrog njega, ker pa zelo piha, je v zalivu tudi polno profesionalnih deskarjev z zmaji.

Naš izlet poteka v ruščini, eden od mornarjev zna tudi malo angleško, vidim pa, da se vsaj v osnovah nekateri dobro znajdejo tudi z nemščino. Kam je izginil jezik nekdanjih kolonialistov? To je prava ruska okupacija Egipta, reče nek Nemec, ko se pogovarjava o tem. Vse v Hurgadhi je rusko: inženirji, tehnologija, aparati, stroji… Pride prek Črnega morja v Egejsko do Sueza, skozi kanal do Hurghade.

Ribi, ribi, kličejo ruski otroci in kažejo s prstom na drugo stran. Obrnem se in vidim tuno. Ampak drugi že kričijo, tun tun, tun, čez čas pa manta, manta… Mornar, ki zna angleško, me potrka po rami in reče, manta, big manta! Korale so, manj barvite, kot sem si jih predstavljala, ribice tudi in čez dvajset minut se naveličam in grem gor, kjer najdem tudi Vido, ki se pogovarja z mornarico. Pet ali šest jih je, prijazni so, imajo tudi ice-breaking games – to je zdaj zelo v modi, namreč igre, ki sprostijo ljudi in jih naredijo dobrovoljne. Ena od njih je taka, da mornarji poimenujejo vsakega od gostov po znanem imenu, enemu rečejo AlGabone, drugi je OmarŠarif, in tako naprej, meni so rekli Angelina Merkel, Vidi pa ClaudiaSchiffer (kdo pa je to, vpraša Vida jaz rečem menda ena tenisačica – pozneje odkrijem, kdo je lepotica, katere ime je dobila Vida, ki jo imajo tudi v hotelu za znano osebnost iz Slovenije, en kelner je vprašal, če je miss Slovenije!!!)… Pogovor je poln smeha, ponujajo pijače sladke in gazirane. Glasbo navijajo ,tisto z bobni, ki tolčejo znane zahodne ritme. Rečem, če nimajo ničesar domačega, spogledajo se in ne, tole ali pa nič. Potem pač nič, rečem in ugasnejo glasbo. Njihove predstave o tem, kaj imajo radi turisti so standardne.

Po dveh urah pristajajo ob pomolu. Vsaj to je povsod enako: tudi tukaj kot doma, z veliko vpitja, podobno kot če bi slovenska jadrnica pristajala v Mali Proversi na Kornatih. Položiti mostiček pa je sploh velika umetnost, zahteva roke vseh, ki delajo ta dan na podmornici za ogledovanje koral.

Morje in sonce in veter, pesek in zvoki, ki vse to spremljajo na obali, to je tisto, po kar prideš v Hurghado. Vse, kar je več, nadgradnja, je znano.

Končujem.

Tole ni bila avantura, niti avanturica ne. Prišli sva se sončit in kopat in to sva tudi dobili v izobilju, zraven pa veliko res dobre hrane in pijače, sladkarij, kakršne znajo delati v arabski kuhinji, imeli sva sobo z razgledom in odlični postelji, balkon z mizico, na jej nekaj močnega za trdno spanje, kaj še hočeš več?

Če prezrem vse kritične pripombe, ki sem se jih navadila dajati, ker pač profesionalno deformirana vidim, česar drugi turisti najbrž niti ne opazijo, bi rekla super izlet, super počitnice, super družba moje sestre.

Vamos, amigos, Adriaairways čaka. Upam, da sta vsaj stewardesi še trezni. Zadnjič se je eni tako zapletal jezik, da je komaj govorila, drugi pa je sredi navodil zmanjkalo štrene, je utihnila in nadaljevala šele čez kakih deset mučnih skund. That’s reality, my firend!

Advertisements

Primerjalna turistika

Povezave s svetom v hotelu so včeraj popoldan nehale delovati, tudi danes, predzadnji dan najine avanture v Hurgadi je dopoldan še vse narobe, rekli so, da bo popoldan vse urejeno. Kar zadeva tehnološki razvoj, je Egipt, ali vsaj ta hotel Shams Imperial – shams pomeni sonce po arabsko – še v kameni dobi. Razmišljam o hotelu v Fojnici, kamor hodimo upokojenci dva krat na leto – pred in takoj po turistični sezoni na zdravljenje artritisa in drugih tegob – kjer imajo brezžični internet brez napake, hiter in tudi brezplačen. Tukaj stane vsak dan posebej, tako da za tedensko vstopno geslo plačaš skoraj 50 evrov in pri tem ne garantirajo, da bo dostop res možen vsak dan in ne povedo, da je povezava počasna …

Človek se ob računalniku nauči pravega potrpljenja. Ostane ti samo, da čakaš in upaš na boljše čase.

IMG_0020

Ker sem ravno pri cenah:

včeraj sva se dali obdelovati: najprej sva si privoščili 20 minutno masažo, ki jo dobiš v paketu all inclusive. Toda Vida je na izletu v Luxor izvedela od drugih Slovencev, da nimajo tega, kar sva dobili midve: eno večerjo a la carte in masažo 20 minut zastonj. Očitno je to v našem hotelu izposlovala tukajšnja vodička Iva.

Zadnjič je bila tukaj, ko je iskala po različnih hotelih, kamor so se raztepli Slovenci, interesente za izlet v Luxor. Ko se prijavljaš na te enotedenske počitnice pri Palmi, si lahko izbereš hotel po svoji želji. Dobro je vedeti vnaprej, kaj hočeš. Midve nisva vedeli, pa je Vida izbrala nekaj, kar je bilo videti na oko dobro in lepo. Saj najin hotel je lep, a se mu pozna, da je najlepše čase že preživel, marsikaj ne deluje, kot bi moralo, vrata dvigala na primer se zapirajo s tako močnim treskom, da se vsakokrat zbudijo vsi, ki so zaspali bolj zgodaj, ventilator v najini kopalnici brni z zvokom letalskega motorja, tako da si jo zračiva kar skozi vrata v sobo in potem na balkon. Hja, tako pač je, saj se ne pritožujeva. Ampak lepo bo priti domov.

Iva žal ni mogla na izlet v Luxor, ker je nabrala premalo “svojih”, tako da je vodstvo za štiri prijavljene potekalo v angleščini. Kar je škoda, kajti Iva je poročena tukaj, živi v Kairu z možem egiptologom in lahko si mislim, da je polna arheoloških znanj in tudi kakšnih arheoloških ozadij, ki bi mene posebej zanimale, na primer, zakaj ministrstvo za arheologijo ni dovolilo Francozom raziskati malih “tunelov”, vsekanih iz kraljeve sobe do vrha Keopsove piramide.

No, Iva je izposlovala, da si imeli naši štirje Slovenci brezplačno vožnjo z ladjico po Nilu, v zameno, ker niso imeli slovenskega vodstva. Drugi so plačali. Sicer pa je v Luxorju plačljivo skoraj vse, začenši z ogledom Tutankamonove grobnice.

Na izlet so odšli zgodaj, zgodaj, pred vzhodom sonca, Vida je v hotelu dobila s seboj brekfest box – zajtrk v škatli. Medtem ko so drugi imeli po dva sendviča, pijačo in pomaranče, je Vida dobila štiri drobne (velikost mandarine) bombice, ena od njih je bila prerezana, ampak v njih ni bilo nič. In vodo.

Vida je to prezrla, kot bi rekel Sinuhe: govorenje o tem je kot brnenje muh v mojem ušesu, lakote ni čutila predvsem zaradi vseh čudes v Luxorju. Ko je prišla nazaj, malo pred deseto zvečer, ko je še bil čas za večerjo, ni mogla nehati govoriti o vsem, kar je videla. Egipt je res dežela, kamor je treba posebej priti ogledovat staro, pred dvema tisočletjema umrlo kulturo. Ali pa na počitnice v Hurgado.

In še nekaj o cenah: dali sva si tudi urediti noge. Moški je delal z roko Vido je malo tudi zarezal, ni povečevalnega stekla, ni brusilnega aparata, ampak kaj, noge so gladke, nohti porezani, za denar, ki bi celo pri nas bil velik., Ni važno,  kajti vse tukaj je, vsaj za nas, ki poznamo cene južno od Slovenije, izredno drago. Standard  hotela v Fojnici je višji od tega v sončnem hotelu, ki se ponaša s petimi zvezdicami in cene so tem pet krat nižje. Kavica tukaj 2,5 evra, tam 50 centov. Sok sveže stisnjene pomaranče tukaj “samo” 2,5 evra, v BiH pa 2 konvertibilni marki, to je en evro,

itd itd.

Seveda pa tam nimajo zlato rumenega peska, trdnega tam, kjer ga oblivajo drobni valčki, mehkega, brez kamnov in ostrih robov razlomljenih školjk tam, kjer so postavljeni ležalniki. Ni sonca, ki bi tako prijetno grelo stare kosti in seveda tudi ni naprave, ki se ji reče “fish-doctor” – dva akvarija pred stoloma, na katerih lahko sediš, vtakneš noge v bazen in takoj se na podplate in kožo prigriznejo drobne ribice, ki se hranijo z ostanki mrtve kože na nogah. Malo žgečkljivo, ampak prijetno. In seveda, tam tudi nimajo moškega, ki bi čistil sobo, se vsak dan igral z najinima brisačama, Glej fotko,  hkrati pa puščal debelo plast prahu pod posteljama. Tako je življenje.

IMG_0112

Toliko pred odhodom na na ogledovanje koral.

Prodajanje hčere

Nekoč, davno, ko sem bila še mlada in temu primerno nemogoča, me je oče nekoč poskušal podtakniti enemu svojih študentov, rekoč, takoj jo oddam, z lambretto vred in povrhu dam še kozo, samo da jo odpelješ.

Oba sva debelo pogledala, tista koza se je pri oddaji hčere znašla od kdo ve kod. Mogoče iz Dalmacije, kjer so me med vojno ob koprivah in kozjem mleku gor spravljali. To kozo smo v družini pozneje še pogosto uporabljali in jo pritikali k številnim fiktivnim odpravninam.

No, z oddajo takrat ni bilo nič, razumljivo! In tudi kdaj pozneje, ko je šala dobila že tudi brado, se mu ni posrečilo. Sama sem si ga izbrala. In kot sem si postlala, tako sem tudi ležala, je imel navado reči. Moj oče, ki bi letos imel sto let, če bi živel. Živijo pa njegove prismojene šale, vsekakor.

Svoje hčere sama nisem nikoli ponujala ne s kozo ne brez nje, pač pa so jo občasno poskušali od mene kupiti. V Tunisu na primer so mi postavni Beduini zanjo ponujali kamele, eden je  med barantanjem prišel celo do 25 kamel za moje brhko dekle, ki je bilo prav po arabskem okusu. Drugi je dodajal na vago  datljeve palme. Potovali sva skupaj in razumljivo, da so se morali obrniti na mater. Tako se pač dela v tem delu sveta, če se resno misli, mi je zvečer ob beduinskem ognju razložil šofer terenca, s katerim so nas prevažali po Sahari. Tako tam mati pride do pokojnine.

Da bi pa kdo hotel mojo hčer kupiti, ne da bi jo sploh videl, ali o njej kaj vedel, to pa je vendarle nenavadno. Tukaj, v Hurgadi bi jo takoj vzel za ženo barista po imenu Mohammed. Barista, kdor ne ve, je človek, ki v baru kuha kavo. Mohammed me je najprej osvajal z večnim vprašanjem: “Vrarjufo? Prevod iz njegove angleščine: od kod si?

Moj odgovor: vasituju? Ali po naše: Kaj te briga.

Potem on, kot vsi tukaj, takoj zamenja jezik v ruščino, a tu jaz samo z belim gledam in se delam, da ne razumem. No, potem se ob kavi vendarle sporazumeva in jaz povem, da sem iz Slovenije (Vide ni, ker je danes v Luxorju, pa to lahko priznam). Ah, pravi barista: iz Ljubljane? In doda v polomljeni angleščini, ki jo tolče tako slabo, kot smo mi nekaj desetletij nalašč “tolkli” nemščino, jezik nekdanjih okupatorjev … Turisti pač spremenijo tudi negativna čustva enega nekoč zatiranega in mučenega naroda, ne?

Mohammed doda: Lepa, majhna dežela, ki ima samo dva milijona ljudi. Imaš mogoče hčer?

Ah in tu me, žal, zapusti spomin in lepo mu povem, da ja, imam eno hčer.

O, potem pa ti lahko meni pomagaš! Mi jo daš za ženo! vzklikne in to ponovi danes vsaj še tri krat, vsako krat, ko me vidi. (Odslej hodim na kavo drugam).

Spomnim se prepozno tiste znane, za starše zelo poučne šale:

Haso in Huso po planjavi, nasproti neznan mlad človek, ki vpraša Hasota: imaš li ti sahat?

Imam, reče Haso. A koliko je sati? nadaljuje mladi mož. Haso ga gleda, molči, potem potegne Husota za komolec in reče: idemo dalje, Huso!

In gresta. Če pol ure Huso vpraša: Ajde, Haso, šta mu ne kaže, koliko je sahati?

E, moj Huso: da mu ja kažem, koliko je sati, pa on mene pita, a dali ti imaš kćer? a ja mu kažem, jasno, da imam kćer! a onda on mene pita, dali bi dao svoju kćer meni za ženu?

E, jebeš zeta, koji nema sahat!”

In tako gledam Mohammeda in si mislim, jebeš zeta, koji zna samo kafu da kuha, pa še to čisto zanič!

Vržem kavo vase (ne plačam, ker je to pod all inclusive) in grem k pravnici Nermin v sveti kraj hotela, računalniško sobico.

Nermin sedi tam sama, kdo ve, kaj dela, ampak me je vesela in beseda besedo, pa vse zvem:

O tem, kako tukaj moški naredijo vse, ampak čisto vse, da bi dobili evropsko ženo. Jo mamijo s seksom in veščinami, čakajo, da bi ji v trenutku nasladne nepazljivosti naredili otroka in jo potem poročili, dobili evropski potni list,… in izvem, kakšne vse pravice pridobi, ne samo državljanstva, ampak tudi sponzorja. Tukajšnje žene ne jedo obljub, ampak čakajo na denar. Naše živijo od obljub in se zaposlijo in ga vzdržujejo s svojim delom, če ga on ne dobi. In ker so bolj leni kot ne, taki navadno dela niti ne iščejo.  Tak je pač Nerminin pogled na to. (Pripominjam: ni poročena, kmalu bo stara 50 let, je pravnic po poklicu).

Ženske seveda niso neumne, pazijo, se zaščitijo, pravi Nermin, ki se izkaže za eksperta v teh “zaščitniških” rečeh. Aidsa je veliko tukaj, kot v vsej Afriki in Slovenke to tudi vedo. Imajo s seboj, vse, kar en moški potrebuje za seks, pravi Nermin. Oni jih lovijo na čustva, zaljubljenost in kar nekaj jih je, ko so se poročile ali pustile tukaj srce, če nič drugega. Nekatere tudi zdravje.

Zato, pravi Nermin, je dobro, preden se odpravi ženska sama ali s prijateljico v Hurgado, da si prebere na internetu svarila, kot je Khalidovo, najdeš ga, če vpišeš v google: warning to female tourists thinking of marrying Egyptians, jaz pa priporočam blog Slovenke, puščavske rože, v slovenščini, v katerem sem našla  leto dni stara pojasnila, kako se vede pošteno misleči Egipčan za razliko od tistega, prej opisanega.

Uživajte, fantazija ne pozna meja.

tole je pa link na puščavsko rožo, in spodaj foto mojega bariste.

http://zahratalsahara.wordpress.com/2011/01/25/opozorilo-za-turistke-ki-razmisljajo-o-poroki-z-egipcanom/

IMG_0109

Obala morja in peska

Nil

Noč je še bila, na obzorju le slutnja sonca, ko se je Vida danes odpeljala na izlet v Luxor. V Karnak, Tebe in v Dolino kraljev. Tam, kjer ima Nil “nos”, prav na vrhu velikega meandra, se bo utapljala v pet tisočletno preteklost, v fantastiko neke dobe, nama obema predane že v otroštvu s knjigo Egipčan Sinuhe, mislim da finskega avtorja Mike Waltarija. Knjiga, ki bi jo takoj še enkrat prebrala, tako kot Sienkiewiczevo Med puščavo in goščavo. Za zbujanje domišljije pa še Moja zvezda je Bilhardi naše Magde Reja. To so knjige o pesku, ljubezni do življenja in narave.

Danes sem torej sama tukaj – z Vido nisem šla, ker v moji glavi že pol stoletja živijo slike iz doline kraljev, Luxorja, Karnaka, kjer imajo poseben prostor, skupaj s Teotihuacanom, Baalbekom, Sfaxom in Berlinom. Domišljija ne pozna ne časa, ne prostora, ne pozna nobenih omejitev, ampak ima le tisto, najbolj radostno med svobodami duha, ki je ne more izničiti niti starostna demenca, kot sem spoznala v zadnjih letih življenja mame Cvete.

IMG_0016 IMG_0022

Zaradi domišljije je lahko tudi tako profan kraj, kot je tale Hurgada, poln in popoln. Svetloba, toplota, voda, veter, celo vrane, ki zjutraj lačne krakajo nad ravno streho hotela, so del te zgodbe. Seveda so tu tudi in predvsem barve. Neba in morja, meglice, morske pene pa razpete tkanine pisanih zmajev, ki bi jih odnesel veter, če jim na bi pod njimi vladali trmasti in vztrajni kajtarji.

IMG_0018

Potem so tu še rože (nekaj fotk za Maruško), predvsem pa barva peska, ki jo posnema tudi hotel, v katerem sva ta teden. Kar je arhitekt modro odredil, kajti tako se hotelu starost zlepa ne bo poznala. Vedno bo enak: rumeno-oker, v jutranji svetlobi vzhajajočega sonca celo zlat. Izkoristila sem Vidin zgodnji odhod in šla na obalo čakat sonce.

  IMG_0104 IMG_0101 IMG_0097 IMG_0086IMG_0081

Angleški Slovenki

Jutro z okna

Jutro čisto kot ribje oko. Medtem sva se preselili v tretje nadstropje iz pritličja, kjer nama je vsak mimoidoči gledal v posteljo, razen če nisva zagrnili vseh zaves. Tu, v tretjem sva v svojem kraljestvu, velike postelje ogromna kopalnica, balkon s katerega gledava na bazen in obalo spodaj. Le internet, ta dela samo spodaj v posebni sobi za računalnike. Počasi in z zapletenim varnostnim sistemom, ki te vrže ven, če nisi ves čas prisoten. Kamena doba, v ultra novem hotelu. Sicer poleg nas gradijo še nove in nove hotele, dežniki za sončenje so postavljeni, le še gostje manjkajo, teh pa bo, kot pravijo, še veliko.

Kompjutersko sobo ima “čez” mlada ženska z zagrnjenimi lasmi, ki se sicer nič ne spozna na to, kar se okrog nje godi, je pa ljubezniva in očitno inteligentna, vsaj znajde se, po telefonu sprejema navodila in ureja to, kar se njenim strankam sproti pod prsti zaplete.

Ko se je soba malo spraznila, sem ji rekla, da je ona prva ženska, ki jo vidim delati. Prva sploh. Doslej so samo moški, ki delajo v recepciji, kuhinji, baru, ki strežejo za mizo (nosijo vino, odnašajo prazne krožnike, pospravljajo sobe, pomivajo marmorna tla okrog bazenov in grabljajo pesek na plaži, prenašajo ležalnike… So maserji, pedikerji, le za frizerja ne vem, ali je moškega ali ženskega spola (še nisem bila tam).

Prva ženska, ime ji je Nermin, je prišla pred mesecem iz Kaira, kjer je doštudirala pravo in opravljala odvetniški poklic pri nekem zasebniku, ki pa je propadel. In ker ni imela dela, preživeti je pa treba, se je prijavila na odprto mesti in ga dobila. Nima družine, nima moža ali otrok, tako je to lahko naredila v upanju, da bodo z njo zadovoljni in jo bodo po treh mesecih zaposlili.

Stiska je povsod, ni samo trgovstvo tisto, ki te zaposlene moške pošilja nad turiste z mapami, v katere bi vpisali prijavljene za jahanje na kameli, s katero se postavljajo na plaži, ali na masažo, pedikuro in kaj vem kaj še vse. Toliko jih hodi naokoli, medtem ko poležavava na blazinah in bereva, se sončiva, dremava, se kopava… (Ja, kopava, voda ima kakih 23 stopinj, rahlo je hladna, ampak prijetna).

kopalci kamela1

Vsak od teh moških začne z nemškim ali ruskim pozdravom, potem pa vpraša, od kod sva. Slovenija ni ovira, znebiti se jih je treba drugače. Vida je mislila, da bi jih v zadrego spravilo, če bi se razglasili za Angležinji. Pred nekdanjimi kolonialisti imajo menda še vedno neko strahospoštovanje. In res: že pri prvem je bil pogovor nadvse vljuden in kratek. Samo besedo, da si želiva malo miru, pa je šel. Pri drugem in tretjem prav tako…

Tako sva torej rešili tudi to njivo, kot je imel navado reči Samo Južnič, naš prijatelj s Primorske, ki ni imel nobene njive.

Popoldan sva se prijavili za izlet v Hurgado, ki je od hotela oddaljena 55 kilometrov, skoraj uro vožnje po teh cestah, zastraženih z vojaki, opremljenimi z brzostrelkami in s številnimi ležečimi policaji, tako visokimi, kot jih še nikjer nisem videla. V kombiju sva bili sami, le za naju so naročili šoferja, ki naju je pripeljal v center Hurgade. Ogromno mesto, brez označenih predmestij, saj je vse zgrajeno v zadnjem desetletju in pol, s centrom, kije je glavna ulica en sam “suk” – tržnica. Trgovina pri trgovini z dvo- ali trojezičnimi napisi: arabsko čisto drobno, angleško malo večje, rusko pa veliko in kričeče. Trgovci,l ki stojijo pred vrati in te vlečejo noter, govorijo rusko ali nemško, večina je nekoč gastarbajtala v Nemčiji, rusko pa so se morali naučiti tukaj. Kajti tukaj so Rusi, njihove družine, njihov kapital…

paruski v Gurghadi Pa ruski v Hurgadi Hurghada

Pili sva čaj v eni od obcestnih pivnic, poleg naju je sedela velika ruska družba, morda dve družini, pri vsaki po trije mladostniki, deveterica, ki je žvečila burgerje iz bližnjega McDonalda, tastari pa so pili kavo ali čaj. Vido je med nakupovanjem opetnajstil trgovec, prijazen kot brat, s katerim sva utrudljivo barantali za srebrn obesek. Namesto 50 funtov ji je vrnil 50 piastrov, kar je odkrila mnogo prepozno, da bi se vračali.

Kupili sva dva manga, škatlo svežih datljev in eno pravo morsko gobo za umivanje. Saj nismo prišli kupovat, ampak upreti se jim je res težko. Kdor je kdaj bil v arabskem svetu, ve, o čem govorim.

KNoč je spet jasna in polna zvezd, tukaj ni miesta, ki bi jemalo pogled in jutri se nama napoveduje še en sončen in lenoben dan, ki se bo zaključil z gala večerjo a la kart v egipčanski restavraciji, kamor sva se naročili. Končujem, ker me v tem računalniškem centru še vedno čaka mož iz recepcije, ki mi je prijazno odklenil vrata v najsvetejši prostor hotela.

Seks v Hurghadi

IMG_0020

Deset ur vožnje z Brnikov do hotela je minilo, kot mine vse, če je v ozadju veliko pričakovanje. In razočaranja ni bilo, pričakala nas je vodička Iva, nas spretno porazdelila po kombijih, ki so razvozili večinoma mlade potnike po različnih hotelih.

Ovohavala sem rahlo neprijetno smrdeč zrak, kakršnega pač oddaja puščava in vame je počasi lezla zavest, da sem na drugem kontinentu in v drugačni kulturi, med ljudmi z večinoma neznanimi navadami, preferencami…

Pozneje sem od Ive izvedela, da je tudi ta svet drugačen, kot je bil pred pol stoletja, ko sem bila tukaj sama na ogledovanju Luxorja, Karnaka Teb, Kaira…

Hurgada, nekdanja ribiška vasica si je opomogla, ko so začeli graditi hotele, ki se vrstijo po vsej obali. Hoteli niso, kot sem mislila, le za stare mame in vnuke ali za športnike, ki se tukaj dajejo z morjem in vetrom, z akvalungami in morskimi psi, nad koralami … Ne, glavnina denarja se tukaj pretaka s seksom, seksualnimi uslugami. Za razliko od Tajske, so tukaj ženske tiste, ki se zadovoljujejo z mladimi Arabci. In teh je na vsakem koraku kolikor hočeš. Oprezajo za ženskami, ki same sedijo pri kosilu ali se raztegujejo na ležalnikih ob morski obali … Rusinj kot toče in Slovenk tudi več kot bi si človek mislil.

Tisti, manj sposobni, oprezajo za bakšišem, ki bi ga radi dobili za vsako najmanjše delo, ki ga opravijo za turistko. Na primer: do hotela naju je z letališča peljal kombi, fant, ki je dal najina dva majhna kovčka v prtljažnik, pa nama je takoj pomolel dlan, na kateri se je svetil kovanec za dva evra. V prvem vzgibu sem hotela vzeti tista dva evra, ker se mi je zdelo, da mi ju ponuja, potem sem se zavedla, da je kovanec le opozorilo, koliko naj bi mu dali, ker nama je dvignil kovčka. Po navodilih bi jima pripadlo 5 egipčanskih funtov, kar bi bilo po naših merilih 50 centov. Žal pa drobiža nisem imela, rekla sem mu, da nimam nobenega denarja. Njegov odgovor je bil hiter: “Turist without mony? Wellcome to Egipt!”

Hotel je velikanski, v njem so naju sprejeli z rusko dobrodošlico, fant, ki je nosil prtljago do sobe, jele stežka sprejel dejstvo, da z Rusi nimava nič skupnega.

Pred spancem sva šli še malo okrog hotela, luna je mlada, Venera za njo, veter prinaša vonj po soli, veliki bazeni so mirni, okna hotelskih sob pa večinoma temna in zagrnjena ob tej pozni uri.

Jutro je budilo s soncem zgodaj, eno uro prej kot doma. Tukaj sonce vzhaja iz morja, vajena sem, da zvečer zahaja vanj. Vse, kar sem bila videla na internetu, je res, le da je manj ljudi. pred sedmi sem videla mlado žensko, ki je brez glasu tekla v vodo in zaplavala v globino. Videla sem drugo, seveda je bila Nemka, ki je pritekla iz hotela in dve veliki brisači namestila na ležalnika tik ob vodi. Tudi pri nas v Istri si takole rezervirajo prostore, da so lahko prav tam, kjer so si zamislili svoje sončenje. Šele proti poldnevu so se razživeli tudi fantje na deskah, virtuozi z zmaji, pod katerimi skačejo iz valov, da jih nosi po zraku tudi po sto in več metrov daleč, dokler se ne potopijo z desko vred v morje, le roki trdno držita krmilno palico, da se lahko z zmajevim vetrom vedno znova prikažejo na površini in plujejo po njej, kamor jih nosita veter in zmaj. Kar stojim in gledam, dokler me sunki vetra ne preženejo. Vida medtem bere knjigo na ležalniku in po svoje uživa. Počitnice imava še šest dni.

Vida bere2

Tuja dežela, znane navade

Jutri greva v tujo deželo. Kot je sarkastično pripomnil bratranec Črt, ki že več deset let dela v Nigeriji, “sta si pa res izbrali ravno pravi kraj za počitnice …” Zaradi demonstracij v Egiptu, namirov, streljanja, zapiranja upornikov … Čeprav, si mislim, tudi sam živi med kroglami in klanjem v Nigeriji in torej dobro ve, da se tujcem v Afriki zelo redko kaj usodnega zgodi. Hilton in Sheraton, pa tudi drugi hoteli z zvenečimi imeni, so nekakšni tabu kraji za upornike in domače milice. Na tujce se ne strelja, na hotele se granat ne meče. Tako je vedno bilo in tako še vedno je. Torej ta egiptovska turistična Meka, kamor greva, že zaradi svojega statusa zagotavlja, da se nama ne bo nič zgodilo.

V banki (Novi ljubljanski, seveda), se je izkazalo, da Slovenija sploh ne posluje z Egiptom, njihova valuta ni na voljo, nimajo je na zalogi niti za vzorec. Z zmrdnjenim obrazom mi je mladenič na šalterju na koncu le poiskal menjavo, rekel je da narodna banka te valute nima v svojih tečajnicah. Kar seveda ni res, le njemu se ni ljubilo brskati, dvigoval je obrvi in me pogledoval, kot da sem prišla zmotit njegov prosti čas za malico. Pozneje sem na internetu našla menjavo egipčanskega funta: za 1 evro je10 funtov. Tako torej potujeva s karticami, brez nacionalnega keša, ki sem ga hotela zato, ker sem v Bosni ugotovila, da so provizije zasoljene v vseh neevropskih državah.

Hotela sem po netu rezervirati avto, s katerim bi se vozili na izlete, morda celo do Assuana, a sem prej pogledala, kaj pravijo popotniki na forumih in ugotovila, da se ne splača. Sploh je to z njihovih izkušenj dokaj čuden kraj, Hurgada.

V knjižnici so imeli tri knjige o Egiptu, v vsaki je bila Hurgada le mimogrede omenjena. Nekdanjo ribiško vasičko je zajel val priseljevanja pred dvema desetletjema, ko se je k 3000 prebivalcem priselilo več kot 150 tisoč ljudi. Tudi tujcev seveda, ampak v glavnem so prišli domačini, izurjeni v Karnaku in Luksorju, ki so prišli pobirat smetano iz turističnih žepov.

Spanje in all inclusive, ki ti ga ponudijo turistične agencije, je res nenavadno poceni, posebno pozimi, namenjeno je starejšim ljudem, ki prihajajo pogosto z vnuki na kratke tople počitnice. Ti aranžmaji zajemajo hotel s hrano in pijačo, pa še poležavanje pred bazenom. Za vse drugo je treba odšteti denar, cene so tudi po tri krat višje, kot v Kairu.
Ogledovanje koral, cevkanje in potapljanje je mnogo dražje, kot v Šarm el Šejku na drugi strani rdečega morja. Korale so v Hurgadi daleč od obale, ki je sama po sebi neprijazna, zato se gostje kopajo v številnih bazenih, pozimi tudi ogretih. Za ogledovanje koral pa je treba najeti čoln s steklenim dnom, cena je navadnim smrtnikom nedosegljiva, piše eden od backpackerjev na forumu. V Šarm el Šejk pa vozi katamaran več ur, a se ob obali lahko takoj potopiš in si ogleduješ te prekrasne strukture, nekaj najlepšega na svetu, je nekje zapisal Cousteau.

ŠarmElŠejk3 Korale1

Čas je, da napolnim kovček, treba bo vzeti kaj več kot le kavbojke,  v našem hotelu se za večerjo vsi preoblečejo v nobel cunje, sta rekla tista dva, ki sta “zaslužna” za tole najino potovanje.

Vajena Kornatov in divjine, si sebe ne znam predstavljati pri poležavanju pred bazenom. A vse je mogoče. Živemu, pravijo, se vse zgodi, mrtvemu pa samo grob.

Hurgada, mon amour?

Čez dva dni se sestri podajava v Hurgado.

Zato, ker je tisti par, ki je obiral oljke v Brdih, bil zavidljivo zagorel, kar se mu je zgodilo na all inclusive potovanju v Hurgado, sta rekla.

Meni neznano ime in destinacija, ki pa so jo moji prijatelji, ko sem jim povedala, kam grem,  brez izjeme označili z vzklikom: to pa je res krasno, to se boš imela lepo! Torej, zakaj pa JAZ o tej Hurgadi ne vem ničesar, razen da je v Egiptu, kar pa sem tudi izvedela, šele ko je bil all inclusive teden počitnic tudi zame že vplačan.

Kot se vidi iz zgornjega, sem povabljena. Hvaležno sprejeto, počitnice sredi zime, kjerkoli razen na severu Evrope, so res nekaj najkrasnejšega.

Malo brskanja po internetu je pokazalo Hurgado kot kraj, ki ga oblegajo starejši pozimi, poleti pa je to raj za  potapljače, “cevkarje” in občudovalce koral. Zima je, torej potapljanja ne bo, tudi jadranja najbrž bolj malo, golf, ki ga tam igrajo, pa me ne zanima. Vsaj mislim, da ne.

Kaj ostane?

Rekli so, da me čaka lenobno poležavanje pred hotelom ob bazenu, sprehodi ob obali, pa seveda hrane in pijače  kolikor ju spraviš vase.

Novoletni sklepi, kakršne sprejemamo ženske v vseh fazah življenja, naj bi se torej pomaknili v sredo januarja, čeprav sem imela letošnji 1. januar zakoličen kot še en nov začetek prehranskega režima. Vendar velja, da se samo enkrat  živi,  nekaj dni gor ali dol pa res ne bi smelo biti ovira, da ne bi mogla uživati. Pa čeprav v Hurgadi.

Videla sem namreč fotografije na spletu:

Hurgada Hurgada2 Hurgada3 Hurgada4 Hurgada5 Hurgada7

Sonce, sprehodi, morje, hrana, ogledovanje drugih, ki se sončijo …

Razen. Razen, če se ne združiš z domačini v  malem zalednem mestecu, ki je nekoč bilo le bedna egipčanska ribiška vas ob Rdečem morju, in si poiščeš zabavo na suku in ob domači hrani, ki seveda ni del all inclusive.

Priprave tečejo dalje.